Predmet obdavčitve (3. člen ZDDV-1)
Predmet DDV so naslednje transakcije:
dobave blaga, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Slovenije za plačilo; davčni zavezanec iz druge države članice EU, ki v skladu z zakonodajo te države članice ni oproščen obračunavanja DDV kot mali davčni zavezanec¹ in zanj ne velja ureditev po kateri je blago obdavčeno v drugi državi članici. katera koli oseba, ko gre za pridobitve novih prevoznih sredstev; davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, ko gre za pridobitve trošarinskih izdelkov, pri katerih nastane obveznost obračuna trošarine v Sloveniji v skladu z zakonom, ki ureja trošarine.
opravljanje storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Slovenije za plačilo; uvoz blaga. Posebej opozarjamo, da so pridobitve novih prevoznih sredstev obdavčene po načelu namembne države. Navedeno pomeni, da v primeru, ko fizična oseba iz Slovenije nabavi novo prevozno sredstvo v drugi državi članici EU ter ga pripelje v Slovenijo DDV plača v Sloveniji in ne v državi, kjer je novo prevozno sredstvo nabavila.
Transakcije, ki niso predmet DDV so navedene v 4. členu ZDDV-1. V tem členu je med drugim zapisano, da predmet DDV ni:
pridobitev blaga, če bi bila dobava takšnega blaga na ozemlju Slovenije v vsakem primeru oproščena; pridobitev rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk in starin, če je bilo to blago pri preprodajalcu v drugi državi članici obdavčeno po posebni ureditvi, ki velja za tovrstno blago ali pa je bilo blago predmet javne dražbe; pridobitev blaga, ki jo opravi mali davčni zavezanec, če skupna vrednost njegovih pridobitev blaga znotraj Skupnosti niti v tekočem niti v preteklem koledarskem letu ni presegla 10.000 eurov in hkrati ni bila podana zahteva za prostovoljno vključitev teh oseb v sistem DDV.
¹Mali davčni zavezanec je:
davčni zavezanec, ki je oproščen obračunavanja DDV, ker v obdobju zadnjih 12 mesecev ni presegel oziroma ni verjetno, da bo presegel 25.000 eurov obdavčljivega prometa in se ni prostovoljno odločil za obdavčitev, - davčni zavezanec – predstavnik kmečkega gospodinjstva, ki je oproščen obračunavanja DDV, ker opravlja dobave blaga in storitev v okviru osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti in pri tem skupni katastrski dohodek vseh članov njegovega gospodinjstva za zadnje koledarsko leto ne presega 7.500 eurov in se ni prostovoljno odločil za obdavčitev.
Davčni zavezanci (5. člen ZDDV-1)
Davčni zavezanec je vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti. »Ekonomska dejavnost« pa obsega vsako proizvodno, predelovalno, trgovsko in storitveno dejavnost, vključno z rudarsko, kmetijsko in poklicno dejavnostjo. Ekonomska dejavnost obsega tudi izkoriščanje premoženja in premoženjskih pravic, če je namenjeno trajnemu doseganju dohodka.
Za davčnega zavezanca se šteje tudi vsaka oseba, ki priložnostno dobavi novo prevozno sredstvo, ki ga kupcu odpošlje ali odpelje prodajalec ali kupec ali druga oseba za njun račun na ozemlje Skupnosti.
Pogoj, da se ekonomska dejavnost opravlja neodvisno, izključuje iz sistema DDV zaposlene in druge osebe, ki jih na delodajalca vežejo pogodba o zaposlitvi ali kakršnekoli druge pravne vezi, ki glede nadzora in navodil v zvezi z delom, načina opravljanja dela, plačila za opravljeno delo in drugih odgovornosti delodajalca kažejo na odvisno razmerje med delodajalcem in delojemalcem.
Državni organi in organizacije, organi lokalnih skupnosti ter druge osebe javnega prava se ne štejejo za davčne zavezance v zvezi z dejavnostmi ali transakcijami, ki jih opravljajo kot organi oblasti, tudi če pobirajo takse, prispevke in druge dajatve ter plačila v zvezi s temi dejavnostmi ali transakcijami. Pri opravljanju dejavnosti ali transakcij pa se štejejo za davčne zavezance v zvezi s temi dejavnostmi ali transakcijami, če bi njihova obravnava, kot da niso davčni zavezanci, povzročila znatno izkrivljanje konkurence.
Identifikacija za namene DDV (78. do 80. člen ZDDV-1 ter 94. člen ZDDV-1)
Vsaka oseba mora davčnemu organu prijaviti kdaj začne opravljati dejavnost kot davčni zavezanec, in pristojnemu davčnemu uradu predložiti zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV (obrazca DDV-P2 in DDV-P3). Davčni zavezanec mora davčnemu organu prijaviti tudi vsakršno spremembo v zvezi z dejavnostjo in prenehanje opravljanja dejavnosti. Obveznost predložitve zahtevka za izdajo identifikacijske številke pa se ne nanaša na male davčne zavezance, za katere velja posebna ureditev, ki je zapisana v 94. členu ZDDV-1. Mali davčni zavezanci so oproščeni obračunavanja DDV. Za malega davčnega zavezanca pa šteje:
davčni zavezanec, če v obdobju zadnjih 12 mesecev ni presegel oziroma ni verjetno, da bo presegel znesek 25.000 eurov obdavčljivega prometa in davčni zavezanec, član kmečkega gospodinjstva, če katastrski dohodek vseh članov kmečkega gospodinjstva za zadnje koledarsko leto ne presega 7.500 eurov.
Mali davčni zavezanec pa se ne glede na višino opravljenega prometa oziroma katastrskega dohodka lahko prostovoljno vključi v sistem DDV. Svojo izbiro mora vnaprej priglasiti pristojnemu davčnemu uradu in jo uporabljati najmanj 60 mesecev.
Mali davčni zavezanec nima pravice do odbitka DDV, niti ga ne sme izkazovati na izdanih računih.
Iz posebne ureditve po 94. členu ZDDV-1 so izvzete naslednje transakcije:
dobave novih prevoznih sredstev; dobave blaga in storitev, ki jih v Sloveniji opravi davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža.
Obdavčljivi promet (25.000 eurov) pa obsega naslednje zneske, brez DDV:
znesek obdavčenih dobav blaga in storitev; znesek transakcij, ki so oproščene v skladu z 52., 53., 54. in 55. členom tega zakona; znesek transakcij z nepremičninami, finančnih transakcij iz 4. točke 44. člena tega zakona ter zavarovalnih storitev, razen če so te transakcije postranske transakcije.
V obdavčljivi promet iz prejšnjega odstavka se ne všteva odtujitev opredmetenih ali neopredmetenih osnovnih sredstev.
Pristojnemu davčnemu uradu mora predložiti zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV tudi vsak davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec in opravlja pridobitve blaga znotraj Skupnosti, razen če gre za transakcije, ki niso predmet obdavčitve v skladu s 4. členom ZDDV-1.
Davčni organ lahko davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, dovoli ali od njiju zahteva, da predložita prijavo oziroma zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV v elektronski obliki prek elektronskih sredstev.
Davčni organ mora s posamično identifikacijsko številko za DDV identificirati naslednje osebe:
vsakega davčnega zavezanca, ki na ozemlju Slovenije opravlja dobave blaga ali storitev, od katerih se DDV lahko odbije, razen davčnega zavezanca, ki priložnostno dobavi novo prevozno sredstvo in davčnega zavezanca, ki dobavlja blago ali opravlja storitve, za katere je plačnik DDV izključno kupec oziroma naročnik ali oseba, kateri je blago ali so storitve namenjene; vsakega davčnega zavezanca ali pravno osebo, ki ni davčni zavezanec, ki opravi pridobitev blaga, ki je predmet DDV ali se je prostovoljno odločil za obračunavanje DDV od pridobitev blaga, čeprav ni presegel limit 10.000 eurov; vsakega davčnega zavezanca, ki na ozemlju Slovenije opravi pridobitev blaga znotraj Skupnosti za namene transakcij v zvezi z ekonomskimi dejavnostmi, ki jih je opravil zunaj ozemlja Slovenije.
Identifikacijska številka za DDV je davčna številka s predpono SI.
O prenehanju identifikacije za namene DDV davčni organ odloči po prejemu zahtevka davčnega zavezanca za prenehanje identifikacije za namene DDV oziroma po uradni dolžnosti, če ugotovi, da ne obstajajo več razlogi za identifikacijo za namene DDV.
Kraj obdavčljivih transakcij
Kraj obdavčljivih transakcij je v ZDDV-1 opredeljen v členih od 19. do 31. Za različne transakcije veljajo različna pravila glede določanja kraja obdavčitve, to je države, v kateri mora biti DDV plačan. Tako je kraj obdavčitve v zakonu urejen po naslednjih področjih:
Kraj dobave blaga, kjer ločimo dobavo blaga brez prevoza, dobavo blaga s prevozom, dobavo blaga na krovu plovil, zrakoplovov ali na vlakih in dobavo blaga po distribucijskih sistemih. Kraj pridobitve blaga znotraj Skupnosti. Kraj opravljanja storitev, kjer velja splošno pravilo in vrsta posebnih pravil za določanje kraja obdavčitve. Posebna pravila se uporabljajo pri: storitvah posrednikov, storitvah, povezanih z nepremičnino, opravljanju prevoza, kulturnih in podobnih storitvah, pomožnih storitvah ali storitvah v zvezi s premičninami, drugih storitvah ter pri elektronskih storitvah, ki jih opravi davčni zavezanec s sedežem zunaj Skupnosti, osebam, ki niso davčni zavezanci. Kraj uvoza blaga.
Davčna osnova (36. do 39. člen ZDDV-1)
Pri dobavah blaga ali storitev davčna osnova vključuje vse, kar predstavlja plačilo (v denarju, v stvareh ali v storitvah), ki ga je prejel ali ga bo prejel dobavitelj ali izvajalec od kupca, naročnika ali tretje osebe za te dobave, vključno s subvencijami, ki so neposredno povezane s ceno takih dobav, če ni s tem zakonom drugače določeno.
V davčno osnovo se vštevajo, če že niso všteti:
trošarine in drugi davki, takse, uvozne in druge dajatve, razen DDV; postranski stroški, kot so provizije, stroški pakiranja, prevoza in zavarovanja, ki jih dobavitelj ali izvajalec zaračuna kupcu oziroma naročniku storitve.
V davčno osnovo se ne vštevajo:
cenovni popusti za predčasno plačilo; cenovni popusti in rabati, odobreni naročniku in obračunani v trenutku dobave; zneski, ki jih davčni zavezanec prejme od svojega naročnika kot povračilo za izdatke, ki jih je plačal v imenu in za račun naročnika in jih vodi v svojem knjigovodstvu kot prehodne postavke. Davčni zavezanec mora zagotoviti dokazila o dejanskem znesku teh izdatkov in ne sme odbiti morebiti zaračunanega DDV od teh transakcij.
Pri pridobitvi blaga znotraj Skupnosti se davčna osnova določi na podlagi istih elementov, kot se uporabljajo pri določitvi davčne osnove za dobave enakega blaga na ozemlju Slovenije.
Davčna osnova pri uvozu blaga je carinska vrednost, določena v skladu z veljavnimi carinskimi predpisi Skupnosti.
Stopnja DDV (40. in 41. člen ZDDV-1)
DDV se obračunava in plačuje po splošni stopnji 20 % od davčne osnove in je enaka za dobavo blaga in storitev. DDV se obračunava in plačuje tudi po nižji stopnji 8,5 %, in sicer od davčne osnove za dobave blaga in storitev iz Priloge I, ki je priloga ZDDV-1.
DDV se obračunava po stopnji, ki velja v trenutku nastanka obdavčljivega dogodka. Obdavčljivi dogodek in obveznost obračuna DDV sta opredeljeni v 32. do 35. členu ZDDV-1; načeloma pa obdavčljivi dogodek pomeni dogodek, s katerim so izpolnjeni pravni pogoji, potrebni za nastanek obveznosti za obračun DDV.
Na podlagi 3. odstavka 41. člena ZDDV-1 se DDV po nižji stopnji 8,5 % od davčne osnove obračunava in plačuje tudi od stanovanj, stanovanjskih in drugih objektov, namenjenih za trajno bivanje, ter delov teh objektov, ki niso del socialne politike, in vključno z gradnjo, obnovo in popravili teh.
Pri tem opozarjamo še na določilo 147. člena ZDDV-1, kjer je določena nižja stopnja DDV v prehodnem obdobju. Na podlagi navedenega člena se nižja stopnja DDV iz 3. odstavka 41. člena tega zakona uporablja do konca prehodnega obdobja iz Pristopne pogodbe RS k EU oziroma do konca prehodnega obdobja, ki je določen v pravnem aktu Sveta, s katerim se Sloveniji dovoljuje uporaba nižje stopnje DDV. Konec uporabe nižje stopnje DDV iz 3. odstavka 41. člena tega zakona objavi v Uradnem listu RS minister, pristojen za finance.
Oprostitve DDV (42. do 61. člen ZDDV-1)
Plačila DDV so oproščene:
določene dejavnosti, ki so v javnem interesu (zdravstvo, socialno varstvo, vzgoja in izobraževanje, …); druge dejavnosti (zavarovalne in finančne storitve, najem oziroma zakup nepremičnin, igre na srečo, …); dobave blaga v druge države članice pod določenimi pogoji; nekatere pridobitve blaga znotraj Skupnosti; določene prevozne storitve; nekatere transakcije pri uvozu blaga; izvoz blaga; mednarodni prevoz; določene storitve posrednikov; transakcije, povezane z mednarodnim trgovanjem (oprostitve za dobave blaga in storitev v carinskih postopkih, oprostitve za dobave določenega blaga in storitev v davčnih skladiščih).
V ZDDV-1 so transakcije, ki so oproščene DDV natančno opredeljene, navedeni pa so tudi pogoji in okoliščine, ki morajo biti izpolnjeni za oprostitev DDV.
Obveznosti davčnih zavezancev (67. in 77. člen ZDDV-1)
DDV mora plačati vsak davčni zavezanec, ki opravi obdavčljivo dobavo blaga ali storitev, razen v primerih, v katerih je v skladu z ZDDV-1 dolžna DDV plačati druga oseba. V določenih primerih je tako plačnik DDV lahko tudi naročnik storitve oziroma kupec blaga. DDV mora plačati tudi vsaka oseba, ki na računu izkaže DDV.
Davčni zavezanec mora plačati DDV v državni proračun najpozneje zadnji delovni dan naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja. Davčno obdobje je koledarski mesec, za davčnega zavezanca, ki je v preteklem koledarskem letu dosegel obdavčljiv promet blaga oziroma storitev v vrednosti do vključno 210.000 eurov je davčno obdobje koledarsko trimesečje. Za davčnega zavezanca, ki šele začne opravljati obdavčljivo dejavnost, je, ne glede na vrednost pričakovanega prometa, prvih 12 mesecev davčno obdobje koledarski mesec. Tudi za davčnega zavezanca, ki nima sedeža v Sloveniji ter za nekatere druge osebe je davčno obdobje koledarski mesec.
Oseba, ki ni identificirana za namene DDV in pridobi novo prevozno sredstvo, plača DDV na podlagi odločbe davčnega organa.
Pri uvozu blaga se DDV plačuje, kot da bi bil uvozna dajatev, razen v primerih, ko davčni zavezanec na podlagi dovoljenja davčnega organa izkaže obveznost iz naslova DDV od uvoza v obračunu DDV.
Obračun DDV (87. in 88. člen ZDDV-1)
Vsak davčni zavezanec mora davčnemu organu predložiti obračun DDV, ki mora vsebovati vse podatke, potrebne za izračun davka, za katerega je nastala obveznost obračuna, in za odbitke, kakor tudi skupno vrednost transakcij v zvezi z obračunanim davkom in opravljenimi odbitki ter vrednost vseh oproščenih transakcij.
Obračun DDV mora davčni zavezanec predložiti davčnemu organu do zadnjega delovnega dne naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja. Davčni zavezanec mora predložiti obračun DDV ne glede na to, ali je za davčno obdobje, za katero predloži obračun, dolžan plačati DDV.
Obračun DDV lahko davčni zavezanec predloži tudi v elektronski obliki po elektronskih sredstvih. Davčnim zavezancem je obrazec v tiskani obliki na razpolago tudi na spletnih straneh DURS v pdf formatu ali na davčnih uradih v obliki tiskanega obrazca – izpis pdf formata na davčnem uradu.
Opozorilo zavezancem
Rekapitulacijsko poročilo (90. do 92. člen ZDDV-1)
Vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV, mora davčnemu organu na obrazcu RP-O predložiti rekapitulacijsko poročilo o osebah, identificiranih za DDV, katerim je dobavil blago pod predpisanimi pogoji, in o osebah, identificiranih za DDV, katerim je dobavil blago, v okviru tristranskega posla. V rekapitulacijskem poročilu mora davčni zavezanec navesti podatke, ki so predpisani v 90. členu ZDDV-1.
Rekapitulacijsko poročilo davčni zavezanec sestavi za vsako koledarsko trimesečje in ga predloži davčnemu organu do 10. dne drugega meseca, ki sledi koledarskemu trimesečju, in sicer:
za 1. kvartal (1. januar – 31. marec) do 10. maja, za 2. kvartal (1. april – 30. junij) do 10. avgusta, za 3. kvartal (1. julij – 30. september) do 10. novembra in za 4. kvartal (1. oktober – 31. december) do 10. februarja naslednjega leta.
Rekapitulacijsko poročilo lahko davčni zavezanec predloži tudi v elektronski obliki po elektronskih sredstvih.
Davčni zavezanec lahko iztiska obrazce RP-O iz svojega računalniškega sistema ob pogoju, da obrazec vsebuje vse elemente, njihov vrstni red in strukture, ki so predpisane s pravilnikom. Davčnim zavezancem je obrazec v tiskani obliki na razpolago tudi na spletnih straneh DURS v pdf formatu ali na davčnih uradih v obliki tiskanega obrazca – izpis pdf formata na davčnem uradu.
Več ...
Davčni zavezanec s statusom izvoznika (113. člen Pravilnika)
Kot izvoznik se šteje davčni zavezanec, pri katerem je vsota vrednosti izvoza (podatek iz knjigovodstva davčnega zavezanca) in vrednosti dobav blaga znotraj Skupnosti (podatek iz polja 12 obrazca DDV-O) po podatkih iz predloženih obračunov za zadnjih šest mesecev večja od vsote vrednosti dobav blaga in storitev (podatek iz polja 11 obrazca DDV-O, zmanjšan za vrednost izvoza) ter vrednosti oproščenih dobav brez pravice do odbitka DDV (podatek iz polja 15 obrazca DDV-O) za isto obdobje in, ki hkrati v istem obdobju, v vsaj dveh zaporednih obračunih izkazuje presežek odbitka DDV.
Za pridobitev statusa izvoznika morajo davčni zavezanci davčnemu organu predložiti vlogo, v kateri morajo navesti:
Davčni organ na podlagi navedene vloge davčnemu zavezancu izda odločbo o izpolnjevanju pogojev za izvoznika za obdobje največ 12 mesecev. Ne glede na navedeno lahko davčni organ davčnim zavezancem, ki jim je bila že izdana citirana odločba, v roku 30 dni po poteku 12-mesečnega obdobja po uradni dolžnost izda odločbo o izpolnjevanju pogojev za izvoznika za naslednje obdobje največ 12 mesecev na podlagi podatkov iz obrazca DDV-O in podatkov, pridobljenih pri carinskem organu.
Vračilo DDV (73. do 75. člen ZDDV-1)
V ZDDV-1 je vračilo DDV urejeno v treh členih glede na vrsto upravičencev za vračilo. Vračilo DDV se tako lahko izvrši:
na podlagi obračuna DDV (davčnim zavezancem, ki so identificirani za namene DDV v Sloveniji), na podlagi zahtevka za vračilo (davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v Sloveniji) in na podlagi zahtevka za vračilo DDV v potniškem prometu (potnikom, ki nimajo prebivališča v Skupnosti).
Vračilo DDV na podlagi obračuna DDV
Če za dano davčno obdobje znesek odbitkov presega znesek dolgovanega DDV, se presežek prenese v naslednje davčno obdobje. Lahko pa se davčnemu zavezancu na njegovo zahtevo presežek DDV vrne v 60 dneh po predložitvi obračuna DDV. Davčni organ zavezancu, ki zaradi pretežnega izvoza blaga (ima status izvoznika) oziroma dobav blaga znotraj Skupnosti v zaporednih obračunih DDV izkazuje presežek DDV, na njegovo zahtevo vrne presežek DDV v 30 dneh po predložitvi obračuna DDV. Davčnemu zavezancu, ki presežka DDV ne prejme v roku pripadajo zamudne obresti po obrestni meri, določeni z zakonom, ki ureja davčni postopek od prvega dne po poteku 60 oziroma 30 dni od predložitve obračuna DDV.
Če je davčnemu zavezancu potekel rok za plačilo drugih davkov, se presežek vrne po poplačilu davčnega dolga.
Vračilo DDV davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v Sloveniji
Davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža svoje dejavnosti, niti stalne poslovne enote, iz katere se opravljajo poslovne transakcije, niti stalnega ali običajnega prebivališča (v nadaljevanju: davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji), ima ob pogojih, določenih s tem zakonom, pravico do vračila DDV, zaračunanega za blago ali storitve, ki so mu jih dobavili drugi davčni zavezanci na ozemlju Slovenije, ali zaračunanega ob uvozu blaga v Slovenijo.
Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, ima pravico do vračila DDV, če v predpisanem obdobju ni opravil dobav blaga oziroma storitev, za katere se šteje, da so bile opravljene v Sloveniji, razen določenih dobav, ki pa so v ZDDV-1 eksplicitno navedene. Druga dva pogoja za vračilo DDV pa sta, da se blago oziroma storitve uporabljajo za namene, predpisane z zakonom in so izpolnjeni še drugi pogoji, določeni v tem zakonu, ki se nanašajo na pravico do odbitka DDV.
Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, je upravičen do vračila DDV, če:
pri pristojnem davčnem uradu vloži zahtevek za vračilo DDV na predpisanem obrazcu najpozneje v šestih mesecih po poteku koledarskega leta, v katerem je bil DDV obračunan; zahtevku predloži izvirnike računov oziroma uvoznih dokumentov; predloži potrdilo pristojnega organa države, kjer ima sedež, da je zavezanec za DDV v tej državi; potrdilo ne sme biti starejše od enega leta; s pisno izjavo potrdi, da v obdobju, za katero prosi za vračilo DDV, ni opravil dobave blaga oziroma storitev, ki bi se štela za dobavo, opravljeno v Sloveniji, razen opravljanja storitev iz točke a) drugega odstavka 74. člena; se zaveže, da bo povrnil katerikoli neupravičeno pridobljen (vrnjen) znesek DDV.
Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, lahko predloži zahtevek za vračilo:
za obdobje, ki ni krajše od šestih mesecev oziroma ni daljše od enega koledarskega leta, vendar zahtevani znesek za vračilo ne sme biti nižji od 200 eurov; za obdobje krajše od šestih mesecev, če to obdobje predstavlja preostanek koledarskega leta. Ta zahtevek se lahko nanaša tudi na račune ali uvozne dokumente, ki niso bili sestavni del prejšnjih zahtevkov in ki zadevajo transakcije, zaključene v tekočem koledarskem letu, vendar zahtevani znesek za vračilo ne sme biti nižji od 25 eurov.
Vračilo DDV davčnim zavezancem s sedežem zunaj Skupnosti se prizna samo, če je zagotovljena vzajemnost. Stanje vzajemnosti na dan 21. 2. 2007
Podrobnejša navodila glede izvajanja vračil davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v Sloveniji so v Pravilniku.
Vračilo DDV v potniškem prometu
Pri dobavi blaga iz b) točke prvega odstavka 52. člena ZDDV-1, ki se prenaša v osebni prtljagi potnikov, se oprostitev uveljavlja na način vračila DDV in velja le, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
potnik nima prebivališča v Skupnosti, blago je izneseno iz Skupnosti pred potekom tretjega meseca, ki sledi mesecu, v katerem se opravi dobava in skupna vrednost dobavljenega blaga, z DDV, je višja od 50 eurov.
Potnik, ki nima prebivališča v Skupnosti, pomeni potnika, čigar stalno ali običajno prebivališče ni v Skupnosti. »Stalno ali običajno prebivališče« pomeni kraj, ki je kot tak naveden v potnem listu, osebni izkaznici ali v drugem identifikacijskem dokumentu, ki ga kot veljavnega priznava Slovenija.
Pravica do vračila DDV po tem členu se ne nanaša na mineralna olja, alkohol in alkoholne pijače ter na tobačne izdelke.
Podrobnejša navodila glede izvajanja vračil potnikom, ki nimajo stalnega ali običajnega prebivališča v Skupnosti so v Pravilniku.
Izdaja računov (81. do 84. člen ZDDV-1)
V 81. členu ZDDV-1 je urejena obveznost izdajanja računov. Vsak davčni zavezanec mora zagotoviti, da je izdan račun za:
dobave blaga ali storitev, ki jih je opravil drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec; dobave blaga iz tretjega in četrtega odstavka 20. člena ZDDV-1 (dobave blaga, pri katerih je kraj obdavčitve tam kjer se prevoz konča); dobave blaga, opravljene pod pogoji iz 46. člena ZDDV-1 (oproščene dobave blaga v drugo državo članico); vsako predplačilo, ki ga prejme, preden je opravljena katera od dobav blaga iz 1., 2. in 3. točke tega odstavka; vsako predplačilo, ki ga prejme od drugega davčnega zavezanca ali pravne osebe, ki ni davčni zavezanec, preden so storitve dokončane; druge dobave blaga in storitev, ki jih je opravil na ozemlju Slovenije.
Račun lahko pod predpisanimi pogoji izda tudi kupec blaga ali naročnik storitev ali tretja oseba v imenu in za račun davčnega zavezanca. Davčni zavezanec, ki na ozemlju Slovenije opravi več posameznih dobav blaga ali storitev, lahko izda skupni račun pod predpisanimi pogoji.
Kot račun se šteje tudi vsak dokument oziroma sporočilo, ki spreminja prvotni račun in se nanj nedvoumno nanaša.
Davčni zavezanec, ki izda račun v skladu z 81. členom ZDDV-1, mora na računu navesti naslednje podatke:
datum izdaje računa; zaporedno številko, ki omogoča identifikacijo računa; identifikacijsko številko za DDV, pod katero je davčni zavezanec dobavil blago ali storitev; identifikacijsko številko za DDV kupca oziroma naročnika, pod katero je kupec ali naročnik prejel dobavo blaga ali storitev, za katero je dolžan plačati DDV, ali je prejel dobavo blaga v skladu s 46. členom ZDDV-1; ime in naslov davčnega zavezanca in njegovega kupca ali naročnika; količino in vrsto dobavljenega blaga oziroma obseg in vrsto opravljenih storitev; datum, ko je bila opravljena dobava blaga, ali datum, ko je bila storitev opravljena oziroma končana, ali datum, ko je bilo opravljeno predplačilo; davčno osnovo, od katere se obračuna DDV po posamezni stopnji oziroma na katero se nanaša oprostitev, ceno na enoto brez DDV ter kakršnakoli znižanja cen in popuste, ki niso vključeni v ceno na enoto; stopnjo DDV; znesek DDV, razen v primerih, kjer se uporablja posebna ureditev, za katero ta zakon ta podatek izključuje; v primeru oprostitve DDV ali, če je plačnik DDV kupec ali naročnik, veljavno določbo Šeste direktive Sveta 77/388/EGS ali ustrezni člen ZDDV-1 ali drugo sklicevanje, ki kaže na to, da je dobava blaga ali storitev oproščena DDV ali predmet obrnjene davčne obveznosti.
Poleg zgoraj navedenih podatkov morajo biti na računu pri določenih transakcijah še drugi podatki, ki so predpisani v 81. členu ZDDV-1.
ZDDV-1 pa v določenih primerih dopušča tudi izdajo poenostavljenih računov, ki so urejeni v 83. členu.
Znesek na računu je lahko izkazan v katerikoli valuti, s tem da mora biti znesek DDV, ki ga je treba plačati, izražen v eurih. Račun se lahko izda v papirni obliki, lahko pa tudi v elektronski obliki, če s tem soglaša kupec oziroma naročnik in če je zajamčena pristnost izvora in celovitost vsebine. Račun se lahko izda v elektronski obliki v skladu s predpisi, ki določajo elektronsko poslovanje, če so izpolnjeni predpisani pogoji.
Knjigovodstvo (85. do 86. člen ZDDV-1)
Vsak davčni zavezanec mora v svojem knjigovodstvu zagotoviti dovolj podrobne podatke, da omogočijo pravilno in pravočasno obračunavanje DDV in nadzor davčnega organa nad obračunavanjem in plačevanjem DDV.
Vsak davčni zavezanec mora voditi evidenco o blagu, ki ga je odposlal ali odpeljal, sam ali druga oseba za njegov račun, z ozemlja Slovenije v drugo državo članico, za namene transakcij iz točk f), g) in h) drugega odstavka 9. člena tega zakona; navedene točke zajemajo opravljanje različnih storitev na prenesenem blagu in začasne rabe blaga na ozemlju namembne države članice.
Vsak davčni zavezanec mora v svojem knjigovodstvu zagotoviti dovolj podrobne podatke, da omogočijo identifikacijo blaga, ki mu ga odpošlje iz druge države članice davčni zavezanec, identificiran za DDV v tej drugi državi članici, ali druga oseba za njegov račun, v zvezi s katerim je bila opravljena cenitev ali delo na tem blagu v skladu s točko c) prvega odstavka 28. člena tega zakona. Navedena točka določa kraj obdavčitve pri cenitvi premičnin ali delu na premičninah, opravljenih v drugi državi članici.
V 86. členu ZDDV-1 pa so navedene posebne obveznosti v zvezi s hrambo računov. Tako mora vsak davčni zavezanec zagotoviti hrambo kopij računov, ki jih izda sam, ali njegov kupec ali naročnik ali tretja oseba v njegovem imenu in za njegov račun, ter vseh računov, ki jih je prejel.
Če se davčni zavezanec, ki ima sedež na ozemlju Slovenije odloči, da kopije računov, ki jih je izdal, in račune, ki jih je prejel, hrani zunaj ozemlja Slovenije, mora predhodno o tem obvestiti davčni organ.
Davčni zavezanec lahko račune hrani tudi v elektronski obliki, če je davčnemu organu zagotovljen dostop do tako shranjenih podatkov, in če so izpolnjeni predpisani pogoji
Davčni zavezanec mora zagotoviti hrambo računov, ki se nanašajo na dobave blaga ali storitev na ozemlju Slovenije, ter računov, ki jih prejmejo od davčnih zavezancev, ki imajo sedež na ozemlju Slovenije, najmanj 10 let po poteku leta, na katero se računi nanašajo, pri računih, ki se nanašajo na nepremičnine pa najmanj 20 let po poteku leta, na katero se nanašajo.
Posebne ureditve (94. do 137. člen ZDDV-1)
V XI. poglavju ZDDV-1 so navedene naslednje posebne ureditve:
Posebna ureditev za male davčne zavezance, Posebna ureditev za kmete, Posebna ureditev za potovalne agencije, Posebna ureditev za rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke in starine, Posebna ureditev za investicijsko zlato, Posebna ureditev za davčne zavezance, ki nimajo sedeža znotraj Skupnosti, in opravljajo elektronske storitve osebam, ki niso davčni zavezanci in Posebna ureditev obračunavanja DDV po plačani realizaciji.
Pavšalno nadomestilo (95. in 96. člen ZDDV-1)
Davčni zavezanec, član kmečkega gospodinjstva, s katastrskim dohodkom vseh članov kmečkega gospodinjstva za zadnje koledarsko leto nižjim od 7.500 eurov, ima ob dobavi kmetijskih in gozdarskih pridelkov ter kmetijskih in gozdarskih storitev, ki so rezultat osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, pravico do pavšalnega nadomestila DDV (v nadaljnjem besedilu: pavšalno nadomestilo), pod pogoji in na način, določen s 95. členom ZDDV-1.
Pravico do pavšalnega nadomestila imajo le tisti davčni zavezanci, ki opravijo dobave blaga in storitev iz prvega odstavka tega člena davčnim zavezancem, ki morajo obračunavati in plačevati DDV v skladu z ZDDV-1.
Davčni zavezanci – kupci blaga oziroma naročniki storitev iz prvega odstavka tega člena, so dolžni plačilu za opravljeno dobavo prišteti znesek pavšalnega nadomestila v višini 4 % od odkupne vrednosti in imajo hkrati pravico, da pavšalno nadomestilo odbijejo kot vstopni DDV pod pogoji, določenimi z ZDDV-1.
Davčni zavezanci imajo pravico do pavšalnega nadomestila, če so predhodno pridobili dovoljenje davčnega organa. Imetnik dovoljenja mora za obdobje veljavnosti dovoljenja sestaviti obračun pavšalnega nadomestila in ga predložiti davčnemu organu do 31. januarja tekočega leta za preteklo koledarsko leto.
Podrobnejše določbe o pogojih in načinu izvajanja tega člena izda minister, pristojen za finance.
Priznavanje pavšalnega nadomestila v prometu z drugimi državami članicami je urejeno v 96. členu ZDDV-1. Pravica do pavšalnega nadomestila se prizna tudi za prodajo pridelkov in opravljene storitve s strani davčnih zavezancev – predstavnikov kmečkega gospodinjstva davčnim zavezancem v drugih državah članicah EU. Pri vračilu pavšalnega nadomestila tujcem se smiselno upošteva določila ZDDV-1, ki opredeljujejo vračilo DDV davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v Sloveniji.
Posebna ureditev obračunavanja DDV po plačani realizaciji (131. do 137. člen ZDDV-1)
Prvega januarja 2006 je bila v slovenski sistem obračunavanja DDV vključena posebna shema – obračunavanje DDV od plačane realizacije, po kateri se DDV lahko obračunava glede na plačane račune in ne glede na izdane oziroma prejete račune, kot to velja sicer kot splošno pravilo. Po drugi strani pa lahko davčni zavezanec, ki se odloči za obračunavanje DDV na podlagi prejetih plačil, uveljavlja odbitek vstopnega DDV šele takrat, ko izvrši plačilo, ne pa takrat, ko prejme račun.
Posebno ureditev obračunavanja DDV po plačani realizaciji lahko uporabljajo davčni zavezanci, ki v zadnjih 12 mesecih niso presegli 208.000 eurov obdavčenega prometa in ni verjetno, da bodo ta znesek presegli v naslednjih 12 mesecih in izpolnjujejo še druge predpisane pogoje.
Posebne ureditve ni mogoče uveljaviti za uvoz oziroma izvoz blaga ter dobave in pridobitve blaga znotraj Skupnosti ter še nekatere točno določene transakcije na domačem trgu.
Davčni zavezanec mora davčni organ le obvestiti, da želi obračunavati DDV po posebni shemi, davčni organ pa lahko zadrži začetek obračunavanja DDV po tej ureditvi ali prepove njeno uporabo, če ugotovi kakršno koli zlorabo ali nespoštovanje pogojev.
Stanje vzajemnosti na dan 21. 2. 2007
Pregled stanja vzajemnosti na dan 21. 2. 2007 med Republiko Slovenijo in tretjimi državami pri vračilu DDV davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v Republiki Sloveniji.
Država | Vzpostavitev vzajemnosti | Hrvaška* | da /5. 10. 2006/ | Islandija | da | Izrael | da | Japonska | da | Južna Koreja | da | Kanada | da | Liechtenstein | da | Makedonija | da | Norveška | da | Rusija | ne | Švica | da | Turčija** | da /10. 10. 2006/ | Srbija in Črna gora | ne | Bosna in Hercegovina | ne |
Opombe:
* Hrvaška – delna vzajemnost (vračilo DDV pri nabavah blaga in storitev za najem razstavnega prostora, preskrbo razstavnega prostora z električno energijo, vodo, plinom, gretjem, hlajenjem, telefonskimi in telekomunikacijskimi priključki, urejanje in popravilo razstavnega prostora in stroške parkiranja).
** Turčija – delna vzajemnost (vračilo DDV plačanega pri nabavah blaga in storitev pri transportni dejavnosti in pri nabavah blaga in storitev, ki se nanašajo na sodelovanje na sejmih in razstavah).
|
